NOVICA

Poslanica predsednice Vlade Republike Slovenije mag. Alenke Bratušek ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom

                      

                      "Prebivalci Slovenske krajine slovesno izjavlamo, da smo vsikdar bili i
                       da ščemo biti in ostati Slovenci."

 

Pred dobrimi devetdesetimi leti so bile zgornje besede na severovzhodnem delu današnje Slovenije še kako žive. Prekmurke in Prekmurci so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja glasno poudarjali, da “luebijo svoj materni jezik i da luebijo častitlivo zgodovinsko ime Slovenska krajina." Aktivna vključenost v takratno slovensko kulturno in politično dogajanje je v začetku prejšnjega stoletja vodila v številna združevanja, na katerih je več tisočglava množica vzklikala besede, zaradi katerih se je uresničila večstoletna želja za priključitev k matični domovini.  Tamkajšnje prebivalke in prebivalci so se pred nekaj manj kakor sto leti odločno opredelili za Slovenijo in izkazali svojo pripadnost slovenstvu. Obeleževanje tega zgodovinskega dogodka, brez katerega Slovenija danes ne bi bila takšna, kakršna je, nas spomni na stoletni boj za obstanek, ki je Prekmurce umestil v skupno upravno in politično okolje. Kljub stoletjem, ki so jih preživeli pod okriljem Ogrske, ločeni od »svojega« naroda, je Prekmurcem zaradi zvestobe slovenski kulturi, jeziku in narodu, ki so jo živo prenašali iz roda v rod, uspelo ohraniti skrb za kulturno vključevanje. In v danem trenutku, pred štiriindevetdesetimi leti, se jim je stoletna želja uresničila.

  

Danes, ko meje združene Evrope niso več razlog za protestne shode, bi rada opozorila predvsem na pomen odmevnih izjav iz zgodnjega dvajsetega stoletja, ki izključujejo sovraštvo, govorijo pa o ljubezni in bratstvu. Podporniki takratnih shodov so soglasno poudarjali, da “luebijo” in da “ne sovražijo”. Namesto nasprotovanj, ki jih napajajo strahovi in negotovosti, se lahko skoraj sto let pozneje zgledujemo po izrečenih besedah naših predhodnikov, ki so se povezali v ljubezni, in ne v sovraštvu. Povezovanje je bilo tisti temelj, na podlagi katerega je bilo treba iskati sodelovanje. To nam je lahko v poduk, ko se spominjamo na prelomne čase pred skoraj enim stoletjem.

  

In četudi je bila meja takrat predmet spora, ga je tamkajšnje modro in zavedno prebivalstvo uspelo razumeti kot priložnost, strahove pa je premagalo in jih »prevedlo« v upanje in zaupanje. To je še danes sestavni del dragocenega prekmurskega stičišča različnih jezikov, kultur in  veroizpovedi. Prekmurke in Prekmurci so preživeli tudi zaradi upanja in zaupanja. “Mi ščemo” (mi hočemo), je bilo vodilo slovensko, madžarsko, in hrvaško govorečih prebivalcev tega dela Slovenije. Prav zato največjega praznika Prekmurja ne kaže razumeti samo kot spomin na viharno preteklost, temveč predvsem kot upanje na boljšo prihodnost. Doživljati ga moramo kot priložnost in primer zglednega sožitja z drugače govorečimi in drugače verujočimi narodnostnimi skupnostmi – na majhnem koščku evropskega zemljevida si vsakdan prijateljsko delijo poleg Slovencev tudi Madžari, Romi, Nemci in Židje, ne glede na gospodarski položaj v regiji. To bogastvo sožitja je dano le prekmurski regiji, za katero mnogi pravijo, da je zapostavljena, sama pa bi rekla, da se je je ta vzdevek prijel samo zaradi geografske lege. Prizor, kako večina tam živečih Slovencev pripušča k sebi drugače govoreče in jih povezuje v aktivno vsakdanje življenje z različnimi oblikami dejavnosti, je več kakor vzoren.

  

Težko življenje številnih ljudi, zlasti na Goričkem, je že pred stoletjem klicalo h hitrejšemu razvoju, industrializaciji in boljši prometni povezanosti tega dela Slovenije. Težnja po nenehnem razvoju in napredku ostaja neizbežen del našega vsakdana tudi danes, po skoraj sto letih. Čaka nas še veliko skupnega dela in naporov, da bomo izboljšali življenjsko raven: ob pomoči vseh bo razvoj kmetijstva, turizma, infrastrukture in čezmejnega sodelovanja prispeval k lepšemu jutri.

Spoštovane Prekmurke, spoštovani Prekmurci,

 

slovenska vlada ima tudi do Prekmurja številne dolgove, a pomoč ne bo mogoča izključno s proračunskimi sredstvi. Ta bodo morala biti izkoriščena predvsem za ustvarjanje možnosti, pri čemer gonilna sila ostajate tamkajšnji prebivalci s svojo pridnostjo, vztrajnostjo in modrostjo. Številni razvojni domači in tuji projekti ter možnosti v turizmu bodo omogočili gospodarsko rast in odpiranje novih delovnih mest, ki bosta — upam in si močno želim — omogočila predvsem mladim, da bodo našli priložnost in motiviranost v svojem domačem okolju. »Potisnjenost v kot« po drugi strani pomeni hkrati tudi bližino Avstrije, Madžarske in Hrvaške, kar mora ostati in postati prednost, saj odpiranje meja prinaša številne nove možnosti, medsosedske povezave in prijateljske vezi. Tako kakor nekoč reka Mura, ki vas vse povezuje in hkrati neizbežno loči s svojima bregovoma. Ta lep del naše male države ob Muri pa ni znan le po svoji krajinski lepoti in pisani paleti govoric njenih prebivalcev, ampak tudi po odlični glasbi, hrani in številnih plodnih posameznikih, po katerih je prepoznavna tudi izven njenih meja. Praznični dan naj bo priložnost za vaše veselje in vaš ponos, čemur se pridružuje vsa Slovenija.

  

Ob državnem prazniku dnevu združitve Prekmurskih Slovencev z matičnim narodom iskreno čestitam vsem Prekmurkam in Prekmurcem ter vsem drugim tam živečim etničnim skupnostim.